Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

duhovíčiti duhovíčim nedovršni glagol [duhovíčiti]
    1. izražati se domiselno in šaljivo
    2. ironično neuspešno se truditi izražati se domiselno in šaljivo
ETIMOLOGIJA: iz duhovit po zgledu govoričiti
duhovít duhovíta duhovíto pridevnik [duhovít]
    1. ki se zna izražati, ravnati domiselno in šaljivo
      1.1. ki kaže, izraža domiselnost in šaljivost
    2. ki je zasnovan, izveden domiselno, kreativno
ETIMOLOGIJA: duh
duhovítež duhovíteža samostalnik moškega spola [duhovíteš duhovíteža]
    1. kdor se zna izražati, ravnati domiselno in šaljivo
    2. ironično kdor se neuspešno trudi izražati se, ravnati domiselno in šaljivo
ETIMOLOGIJA: duhovit
duhovíto prislov [duhovíto]
    1. takó, da je domiselno in šaljivo
    2. takó, da je zasnovano, izvedeno domiselno, kreativno
ETIMOLOGIJA: duhovit
duhovítost duhovítosti samostalnik ženskega spola [duhovítost]
    1. lastnost koga, da se zna izražati, ravnati domiselno in šaljivo
      1.1. lastnost česa, da kaže, izraža domiselnost in šaljivost
    2. domislica, šala
ETIMOLOGIJA: duhovit
dúlec dúlca samostalnik moškega spola [dúləc]
    kljunast, cevast del priprave ali posode za zlivanje, odmerjanje
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. dȕlac ‛ustnik, dulec pri mehu’, mak. dulec, dule ‛lončena posoda z lijakom’, bolg. dúlec ‛ustnik’, verjetno iz duti tako kot hrv., srb. dȕlo ‛izvir’, rus. dúlo ‛topovsko žrelo’, dulьce ‛ustnik’
dúo dúa samostalnik moškega spola [dúo]
    1. glasbena zasedba, sestavljena iz dveh glasbenikov, navadno instrumentalistov
      1.1. skladba za to zasedbo
    2. skupina dveh oseb, ki pri čem sodelujeta, imata skupno vlogo, cilj; SINONIMI: duet
STALNE ZVEZE: duo sistem, klavirski duo
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Duo) iz it. duo, prvotno ‛dva’ - več ...
dúplerica dúplerice samostalnik ženskega spola [dúplerica]
    manj formalno dvostranska fotografija na sredini revije ali časopisa, navadno s podobo golega telesa
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz hrv. dȕplerica iz dupler ‛dvojni; nekaj dvojnega’ (< dalmat. roman. ali srlat. duplerius iz lat. duplus ‛dvojni’) po dveh sosednjih straneh v reviji
dušík dušíka samostalnik moškega spola [dušík]
    plin brez barve, vonja in okusa, ki ga je v zraku največ, kemijski element; simbol: N
STALNE ZVEZE: apneni dušik
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz češ. dusík, kjer je po zgledu nem. Stickstoff (iz sticken, ersticken ‛(za)dušiti’ + Stoff ‛snov’) tvorjeno iz dušiti - več ...
dušíkov dušíkova dušíkovo pridevnik [dušíkou̯ dušíkova dušíkovo] STALNE ZVEZE: dušikov oksidul
ETIMOLOGIJA: dušik
dvátisočák dvátisočáka samostalnik moškega spola [dvátisočák]
    gora, visoka od 2000 do 2999 metrov
ETIMOLOGIJA: dva + tisoč
D-vitamin D-vitamina samostalnik moškega spola [dévitamín] tudi [də̀vitamín]
    iz biologije, iz farmacije vsak od skupine vitaminov ali ta skupina vitaminov, topnih v maščobah, ki se pojavlja zlasti v ribjem olju, nastaja pa tudi v koži pod vplivom sončnih žarkov in s spodbujanjem absorpcije kalcija pozitivno vpliva na kosti; SINONIMI: iz biologije, iz farmacije D vitamin, iz biologije, iz farmacije vitamin D
ETIMOLOGIJA: D + vitamin
dvój dvója dvóje množilni števnik [dvój]
    1. izraža količino, vrednost dve ali dve vrsti česa
      1.1. pri množinskih samostalnikih izraža táko količino, vrednost in navadno dve vrsti česa
      1.2. pri snovnih, skupnih in pojmovnih samostalnikih izraža táko količino, vrednost in poudarja dve vrsti česa
      1.3. pri števnih samostalnikih poudarja dve vrsti česa
    2. kot samostalnik v obliki dvoje kar je iz dveh enot, dveh vrst, ponuja dve možnosti česa
      2.1. kot samostalnik, v predložni prislovni zvezi takó, da je vidna prisotnost dveh različnih enot, sestavljenost česa iz dveh delov
FRAZEOLOGIJA: iti na dvoje, v dvoje, življenje v dvoje, V dvoje je lepše.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. dъvoi, hrv., srb. dvȏj, rus. dvóe, češ. dvojí < pslov. *dъvojь < ide. *du̯oi̯o-, iz česar je še gr. doiós ‛dvojen’, got. twaddjē ‛dva’ - več ...
dvóje dvóje in dvójih ločilni števnik [dvóje]
    1. izraža količino, vrednost dve ali dve vrsti česa
      1.1. pri množinskih samostalnikih izraža táko količino, vrednost in navadno dve vrsti česa
      1.2. pri snovnih, skupnih in pojmovnih samostalnikih izraža táko količino, vrednost in poudarja dve vrsti česa
      1.3. pri števnih samostalnikih poudarja dve vrsti česa
ETIMOLOGIJA: dvoj
dvojína dvojíne samostalnik ženskega spola [dvojína]
    1. iz jezikoslovja slovnično število, ki označuje dve osebi, stvari
    2. ekspresivno navadno dober, pozitiven odnos med dvema osebama, zlasti ljubezenski, partnerski
ETIMOLOGIJA: dvoj
dvojínski dvojínska dvojínsko pridevnik [dvojínski]
    2. ekspresivno ki je, poteka med osebama v ljubezenskem, partnerskem odnosu
ETIMOLOGIJA: dvojina
dvójnica dvójnice samostalnik ženskega spola [dvójnica]
    1. ženska, ki je drugi ženski zelo podobna, zlasti po videzu
      1.1. ženska, ki nadomešča igralko v prizorih, ki zahtevajo zlasti posebno spretnost, znanje
      1.2. lutka, figura, ki upodablja kako žensko
    2. vsaka od dveh ali več enakih, podobnih stvari, pojavov; SINONIMI: dvojnik
    3. iz jezikoslovja vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede
    4. navadno v množini, iz etnologije piščal iz enega kosa lesa z dvojno cevjo
ETIMOLOGIJA: dvojen
dvójnik dvójnika samostalnik moškega spola [dvójnik]
    1. kdor je komu zelo podoben, zlasti po videzu
      1.1. kdor nadomešča igralca v prizorih, ki zahtevajo zlasti posebno spretnost, znanje
      1.2. lutka, figura, ki koga upodablja
      1.3. lik, ikona, ki koga predstavlja v virtualnem okolju
    2. vsaka od dveh ali več enakih, podobnih stvari, pojavov; SINONIMI: dvojnica
      2.1. drugi izvod, primerek originalne listine, predmeta
    3. iz etnologije dva vzporedna kozolca, povezana s skupnim ostrešjem
ETIMOLOGIJA: dvoj
dvókalíčnica dvókalíčnice samostalnik ženskega spola [dvókalíčnica]
    iz botanike rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista
ETIMOLOGIJA: iz dvokaličen iz dva + kalica iz kal
dvókápnica dvókápnice samostalnik ženskega spola [dvókápnica]
    streha z dvema poševnima ploskvama, ki se stikata na slemenu
ETIMOLOGIJA: iz dvokapen iz dva + kap1
Število zadetkov: 583476