Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
cepetljív -a -o prid. (ī í)
cepetav: cepetljivo človeče / cepetljivi koraki
SSKJ²
cepétniti -em in cepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
slišno udariti z nogami ob tla: zajec je napel ušesa in jezno cepetnil po snegu
SSKJ²
cepetúljka -e ž (ū)
bot. nizka alpska kukavica z drobnim rumenkasto belim grozdastim socvetjem, Chamaeorchis alpina:
SSKJ²
cepìč cepíča m (ȉ í)
1. enoletni poganjek, s katerim se cepi: cepič se je prijel; prirezati cepič; jablanovi cepiči; cepiči najrodovitnejših trsov
2. star. preprosto orodje za ročno mlačev; cepec: pokanje cepičev
SSKJ²
cepidláčenje -a s (á)
star. dlakocepstvo: zoprno cepidlačenje
SSKJ²
cepíka -e ž (í)
enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cepika se je prijela; pren. bil je cepljen z najžlahtnejšimi cepikami slovenske kulture
// cepljenka, cepljenec: v sadovnjaku opaziš dolge vrste mladih cepik / češnja cepika
SSKJ²
cepílec -lca [cepiu̯ca tudi cepilca] m (ȋ)
kdor cepi: norma za cepilce v kamnolomu / cepilci trt / cepilec mu je vbrizgal serum
SSKJ²
cepílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na cepljenje: cepilni stroj; cepilna sekira / cepilni nož / cepilne postaje proti tifusu
SSKJ²
cepílka -e [cepilka in cepiu̯ka] ž (ȋ)
les. stroj, orodje za cepljenje lesa: krožna cepilka
// sekira za cepljenje okroglega lesa:
SSKJ²
cepílnica -e [tudi cepiu̯nica] ž (ȋ)
1. prostor, kjer se seka, kolje kamen v kocke: cepilnica granita
2. orodje, s katerim se cepi, kolje:
SSKJ²
cepílnik -a [cepilnik in cepiu̯nik] m (ȋ)
agr. cepilni nož:
SSKJ²
cepílo -a s (í)
teh. priprava za cepljenje:
SSKJ²
cepín -a m (ȋ)
gozdarsko orodje za premikanje hlodov: zasaditi cepin v hlod
// krampu podobno alpinistično orodje za rabo v snegu in ledu: s cepinom si je v ledu izsekal stopinjo
SSKJ²
cepíšče -a s (í)
1. žel. prostor, kjer se na odprti progi cepi proga od proge: postaviti kretnico na cepišču
2. med. mesto na telesu, kjer se vnese cepivo:
SSKJ²
cepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od cepiti:
a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev delnic; cepitev občine, stranke
b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča
c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina
♦ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija
SSKJ²
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́)
1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana
3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
    cépljen -a -o:
    cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
SSKJ²
cepítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na cepitev: cepitvene tendence / cepitvena akcija proti črnim kozam / cepitveni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana ali plutonija
SSKJ²
cepívo -a s (í)
1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi
2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva
SSKJ²
cepjè -à in cépje -a s (ȅ ȁ; ẹ̄)
star. cepljena drevesca:
SSKJ²
cépkost -i ž (ẹ́)
lastnost cepkega: cepkost lesa
Število zadetkov: 579086