Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn.
1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust
● pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja
// nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka
2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč
♦ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane
SSKJ²
čeljustáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač
SSKJ²
čeljustálo -a s (á)
čeljustač: molči, čeljustalo neumno
SSKJ²
čeljustánje -a s (ȃ)
glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje
SSKJ²
čeljustáti -ám nedov. (á ȃ)
slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal
// govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal
SSKJ²
čeljustàv -áva -o prid. (ȁ á)
slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice
SSKJ²
čeljústen -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija
♦ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
SSKJ²
čeljústiti se -im se nedov. (ū ȗ)
slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red
SSKJ²
čeljústka -e ž (ȗ)
nav. ekspr. manjšalnica od čeljust:
SSKJ²
čeljústkar -ja m (ȗ)
obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj:
SSKJ²
čeljústnica -e ž (ȗ)
anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici
SSKJ²
čeljústničen -čna -o (ȗ)
pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah
SSKJ²
čeljústnik -a m (ȗ)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
SSKJ²
čêlnica -e ž (ȇ)
1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico
2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice
3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
SSKJ²
čêlničen -čna -o (ȇ)
pridevnik od čelnica: čelnična votlina
SSKJ²
čêlnik -a m (ȇ)
kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika
♦ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi
SSKJ²
čélo1 -a m (ẹ̑)
glasb. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo
SSKJ²
čêlo2 -a s (é)
1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
2. sprednji, začetni del
a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
♦ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ²
čêlovnik -a m (é)
les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju:
SSKJ²
čémaž in čemáž -a m (ẹ́; ȃ)
bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum: listi čemaža; čemaž in regrat / juha, namaz, solata s čemažem; česen in čemaž
Število zadetkov: 579086