Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čembalíst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti
SSKJ²
čembalístka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki igra čembalo: iščejo čembalistko za orkester
SSKJ²
čémbalo -a m (ẹ̑)
glasb. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala
SSKJ²
čemênje -a [čəmenje] s (é)
glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje
SSKJ²
čémer1 -a m (ẹ̑)
etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje
SSKJ²
čemér2 -a [čəmer in čemer] m (ẹ̄)
nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
SSKJ²
čeméren tudi čméren -rna -o [prva oblika čəmerən in čemerən] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto
    čemérno tudi čmérno prisl.:
    gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
SSKJ²
čemerika ipd. gl. čmerika ipd.
SSKJ²
čemeríti -ím nedov. (ī í)
nar. vzhodno jeziti1, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater
SSKJ²
čemériti se -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čəmeriti se in čemeriti se] nedov. (ẹ́ ẹ̑)
čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo
SSKJ²
čemérnež -a [čəmernež- in čemernež-] m (ẹ̑)
ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež
SSKJ²
čemérnica -e [čəmernica in čemernica] ž (ẹ̑)
ekspr. čemerna ženska: kdo bo prenašal to čemernico
SSKJ²
čemérnost tudi čmérnost -i [prva oblika čəmernost in čemernost] ž (ẹ́)
lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne
// čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih
SSKJ²
čeméti -ím [čəmeti] nedov., čemì (ẹ́ í)
1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem
// nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse
2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi
SSKJ²
čemú prisl. (ū)
1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti?
2. vprašuje po vzroku; zakaj1: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil
SSKJ²
čémž -a m (ẹ̑)
bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih; čremsa
SSKJ²
čénča -e ž (ẹ̑)
nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče; ne verjemi tem čenčam; pripovedovati, raznašati čenče; to so same babje čenče; prazne čenče
// vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče
// nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
SSKJ²
čenčáč -a m (á)
ekspr. kdor (rad) čenča: to je pravi čenčač
SSKJ²
čenčálast -a -o prid. (á)
slabš. čenčast: čenčalaste babnice / sit sem že njihovega čenčalastega klepetanja
SSKJ²
čenčánje -a s (ȃ)
glagolnik od čenčati: moti ga s praznim čenčanjem / to bo spet čenčanja o njej
Število zadetkov: 579086