Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čenčaríja -e ž (ȋ)
nav. mn. neresnična vest, izmišljotina; čenča: to so bile same čenčarije; ni mi do babjih čenčarij / izgubljati čas s praznimi čenčarijami čenčanjem
SSKJ²
čenčáriti -im nedov. (á ȃ)
čenčati: prepameten je, da bi čenčaril / rada čenčari o dogodkih v vasi
SSKJ²
čénčast -a -o prid. (ẹ̑)
ekspr. ki (rad) čenča: čenčasta baba; čenča čenčasta! / pripovedoval je čenčaste zgodbe
SSKJ²
čenčáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba
// govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej
2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine
SSKJ²
čenčàv -áva -o prid. (ȁ á)
ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav; opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis
SSKJ²
čenčávost -i ž (á)
ekspr. lastnost čenčavega človeka: babja čenčavost
SSKJ²
čenčúra -e ž (ȗ)
slabš. čenčač: molči, čenčura neumna!
SSKJ²
čènda člen. (ȅ)
nar. izraža pritrjevanje; seveda, da1: Boli. Čenda! Boli, boli! (I. Pregelj)
SSKJ²
čèp1 čépa m (ȅ ẹ́)
šport. stoja na zelo skrčenih nogah; čepenje: vzpon na prste, nato nekaj časa čep
SSKJ²
čèp2 čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é)
1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči
2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
♦ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
SSKJ²
čêpar1 in čépar -ja m (ȇ; ẹ̑)
obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik
SSKJ²
čepár2 -ja m (á)
izdelovalec čepov:
SSKJ²
čêpast -a -o prid. (é)
podoben čepu: čepast izrastek; čepasta os štrli iz kolesa
SSKJ²
čépec -pca m (ẹ̑)
zlasti v ruskem okolju, nekdaj glavi se prilegajoče žensko pokrivalo: nositi čepec iz čipk; nočni čepec; sobarica v naškrobljenem čepcu
SSKJ²
čêpek -pka m (ē)
manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek
♦ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih
SSKJ²
čêpen -pna -o (ȇ)
pridevnik od čep čêpa: čepna luknja, odprtina
SSKJ²
čepênje -a s (é)
glagolnik od čepeti: od čepenja ga bolijo noge / nezdravo čepenje med štirimi stenami
♦ šport. smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji
SSKJ²
čepériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
ščeperiti se: v mrazu se vrabci čeperijo / čeperil se je ob čednem dekletu
SSKJ²
čepéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo
2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala
3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje
    čepé :
    čepe ne morem dolgo zdržati
    čepèč -éča -e:
    čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo
SSKJ²
čépica -e ž (ẹ̄)
pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico; nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Število zadetkov: 579086