členonóžec -žca m (ọ̑)
nav. mn., zool. živali s členastim telesom in členastimi nogami, Arthropoda: razvoj členonožcev
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
členovít -a -o prid. (ȋ)
ki kaže neravne, vijugave obrise: členovita obala; členovito ozemlje
♦ teh. členovit mehanizem mehanizem, sestavljen iz več členov
ki kaže neravne, vijugave obrise: členovita obala; členovito ozemlje
♦ teh. členovit mehanizem mehanizem, sestavljen iz več členov
SSKJ²
členovítost -i ž (ȋ)
značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale
značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale
SSKJ²
človečánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice
nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice
SSKJ²
človečánstvo -a s (ȃ)
1. knjiž. človečnost: pisalo in govorilo se je o nekakšnem človečanstvu; ideja človečanstva
2. zastar. človeštvo: pomagati človečanstvu
1. knjiž. človečnost: pisalo in govorilo se je o nekakšnem človečanstvu; ideja človečanstva
2. zastar. človeštvo: pomagati človečanstvu
SSKJ²
človéče -ta s (ẹ̄)
nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza
// slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim
nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza
// slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim
SSKJ²
človéček -čka m (ẹ̑)
1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici
2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki
1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici
2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki
SSKJ²
SSKJ²
človéčenje -a s (ẹ̄)
glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov
glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov
SSKJ²
človéčina -e ž (ẹ̑)
1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina
2. človeško meso: barva trohneče človečine
1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina
2. človeško meso: barva trohneče človečine
SSKJ²
človéčiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi
publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi
SSKJ²
SSKJ²
človečnják -a m (á)
nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: prvi človečnjaki; najdbe človečnjakov; okostja človečnjakov; razvoj človečnjakov; neznane vrste človečnjakov
nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: prvi človečnjaki; najdbe človečnjakov; okostja človečnjakov; razvoj človečnjakov; neznane vrste človečnjakov
SSKJ²
človéčnost -i ž (ẹ́)
1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov
2. človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči
1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov
2. človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči
SSKJ²
človéčnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel
nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel
SSKJ²
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ²
člôvek-léto -a s (ó-ẹ́)
enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu: izdelava takih programov zahteva več človek-let dela
enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu: izdelava takih programov zahteva več človek-let dela
SSKJ²
človekolík -a -o prid. (ȋ)
knjiž. ki je podoben človeku: človekoliki liki, roboti; človekolika lutka / človekolika opica
knjiž. ki je podoben človeku: človekoliki liki, roboti; človekolika lutka / človekolika opica
SSKJ²
človekoljúb -a m (ȗ)
knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba
knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 631
- 632
- 633
- 634
- 635
- 636
- 637
- ...
- 28955
- Naslednja »
Število zadetkov: 579086
Dostopnost