človekoljúben -bna -o prid. (ú ū)
knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
človekoljúbje -a s (ȗ)
knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem
knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem
SSKJ²
človekoljúbnost -i ž (ú)
knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost
knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost
SSKJ²
človekomŕzen -zna -o prid. (r̄)
knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
SSKJ²
človekomŕznež -a m (ȓ)
knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
SSKJ²
človékov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost
♦ pravn. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Jezus Kristus
nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost
♦ pravn. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Jezus Kristus
SSKJ²
človéški -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
- človéško prisl.:
človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
SSKJ²
človéškost -i ž (ẹ́)
1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
2. človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost
♦ jezikosl. slovnična lastnost (podspol) samostalniške besede, po kateri se sprašujemo z vprašalnico kdo, ne z vprašalnico kaj
1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
2. človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost
♦ jezikosl. slovnična lastnost (podspol) samostalniške besede, po kateri se sprašujemo z vprašalnico kdo, ne z vprašalnico kaj
SSKJ²
človéštvo -a s (ẹ̑)
1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino
2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba
1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino
2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəmerika in čemerika] ž (í)
1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
čmeríkavec tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čəmerikavəc in čemerikavəc] m (í)
ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara
ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara
SSKJ²
čmeríkavost tudi čemeríkavost -i [druga oblika čəmerikavost in čemerikavost] ž (í)
ekspr. čemernost: na obrazu se mu je brala bolehnost in čmerikavost / polastila se ga je čmerikavost
ekspr. čemernost: na obrazu se mu je brala bolehnost in čmerikavost / polastila se ga je čmerikavost
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 632
- 633
- 634
- 635
- 636
- 637
- 638
- ...
- 28955
- Naslednja »
Število zadetkov: 579086
Dostopnost