Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

heteroseksuálka heteroseksuálke samostalnik ženskega spola [heteroseksuálka]
    ženska, ki čuti spolno, ljubezensko privlačnost do oseb moškega spola
ETIMOLOGIJA: heteroseksualec
heteroseksuálni heteroseksuálna heteroseksuálno pridevnik [heteroseksuálni]
    2. kot samostalnik v obliki heteroseksualni, heteroseksualna kdor čuti spolno, ljubezensko privlačnost do oseb drugega spola; SINONIMI: heteroseksualec
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. heterosexual iz novoklas. hetero.. ‛različen, raznolik, drugačen’ iz gr. héteros ‛eden izmed dveh, drugi, drugačen, različen’ + seksualen
heteroseksuálno prislov [heteroseksuálno]
    takó, da čuti spolno, ljubezensko privlačnost do oseb drugega spola
ETIMOLOGIJA: heteroseksualni
heteroseksuálnost heteroseksuálnosti samostalnik ženskega spola [heteroseksuálnost]
    stanje, občutje koga, da čuti spolno, ljubezensko privlačnost do oseb drugega spola
ETIMOLOGIJA: heteroseksualni
heureka glej hevréka
hevréka tudi hévreka tudi hévreka; tudi eureka; tudi heureka medmet [heu̯réka] tudi [héu̯reka] tudi [eu̯réka] tudi [éu̯reka]
    1. izraža, da je govorec navdušen, ker je kaj odkril, izumil, se domislil rešitve problema
    2. kot samostalnik, ekspresivno trenutek navdušenja ob odkritju, izumu
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. heureka iz gr. heúreka ‛našel sem’, kot je vzkliknil Arhimed ob odkritju hidrostatičnega vzgona - več ...
1 in ; in híhí medmet
    1. ponovljeno, izgovarja se z višjim tonom posnema visok glas pri smejanju, navadno ženske, otroka
      1.1. ponovljeno, izgovarja se z višjim tonom izraža, da je govorec, navadno ženska, zaradi namigovanja na spogledovanje, goloto, spolnost v manjši zadregi
    2. navadno podvojeno, izgovarja se z višjim tonom izraža, da se govorec posmehuje, je ironičen
      2.1. ponovljeno, izgovarja se z višjim tonom izraža, da govorec komu kaj neprijetnega hudomušno privošči
    3. kot členek, podvojeno, izgovarja se z višjim tonom uporablja se za poudarjanje šaljivosti, hudomušnosti predhodne izjave
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema glas pri smejanju, tako kot npr. hrv., srb. , rus. hi, nem. hi
2 medmet
    1. uporablja se, ko govorec ukaže konju, naj hodi, začne hoditi naprej
    2. kot samostalnik ukaz konju, naj hodi, začne hoditi naprej
ETIMOLOGIJA: = češ. hi, hija, hijo, morda prevzeto iz nem. , hüh, hüja, redko tudi hi
hibríd hibrída samostalnik moškega spola [hibrít hibrída]
    1. iz agronomije, iz biologije rastlina, žival, vzgojena s spolnim razmnoževanjem iz dveh organizmov z različno dedno osnovo
    2. kar nastane z združenjem značilnosti, funkcij dveh ali več različnih stvari
    3. vozilo z dvema ali več različnimi izvori energije za pogon motorja
      3.1. električni motor takega vozila
    4. iz ekonomije vrednostni papir, ki se lahko pretvori iz obveznice v delnico ali kapital
    5. slabšalno kdor ima, izkazuje različne, navadno nasprotujoče si (javne) podobe, stališča, zlasti zaradi lastnih koristi; SINONIMI: ekspresivno hermafrodit
STALNE ZVEZE: mehki hibrid, priključni hibrid
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Hybride in lat. hybrida ‛mešanec’, zlasti ‛otrok Rimljana in tujke, svobodnjaka in sužnje’ iz gr. hýbris ‛pohotna nasilnost, razuzdanost’ - več ...
hibríden hibrídna hibrídno pridevnik [hibrídən]
    1. v nekaterih zvezah v obliki hibridni ki nastane z združenjem značilnosti, funkcij dveh ali več različnih stvari
ETIMOLOGIJA: hibrid
hibrídnost hibrídnosti samostalnik ženskega spola [hibrídnost]
    1. lastnost česa, da nastane z združenjem značilnosti, funkcij dveh ali več različnih stvari
    2. lastnost vozila, da ima dva ali več različnih izvorov energije za pogon motorja
ETIMOLOGIJA: hibriden
hídra hídre samostalnik ženskega spola [hídra]
    1. grško mitološko bitje s kačjim telesom in navadno devetimi glavami, ki posekane znova zrastejo
    2. iz zoologije manjša sladkovodna žival z vrečastim telesom in lovkami, ki je pritrjena na podlago in živi v simbiozi z algami; primerjaj lat. Chlorohydra viridissima
    3. ekspresivno kar hitro, nenehno raste in je kljub nasprotnim prizadevanjem neuničljivo
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek (nem. Hydra in) lat. hydra iz gr. hýdra, prvotno ‛vodna žival’ iz hýdōr ‛voda’
hidroplán hidroplána samostalnik moškega spola [hidroplán]
    letalo s plovnim trupom ali plovci, ki lahko pristaja in vzleta na vodi
ETIMOLOGIJA: kakor slovaš. in češ. hydroplán, madž. hidroplán iz gr. hýdōr + (aero)plan
híhí in hìhì; in 1 medmet
    1. tudi z večkrat ponovljenim zlogom hi, izgovarja se z višjim tonom posnema visok glas pri smejanju, navadno ženske, otroka
      1.1. izgovarja se z višjim tonom izraža, da je govorec, navadno ženska, zaradi namigovanja na spogledovanje, goloto, spolnost v manjši zadregi
    2. izgovarja se z višjim tonom izraža, da se govorec posmehuje, je ironičen
      2.1. tudi z večkrat ponovljenim zlogom hi, izgovarja se z višjim tonom izraža, da govorec komu kaj neprijetnega hudomušno privošči
    3. kot členek, izgovarja se z višjim tonom uporablja se za poudarjanje šaljivosti, hudomušnosti predhodne izjave
ETIMOLOGIJA: hi
hìk; tudi hk medmet
    1. posnema glas pri kolcanju, zlasti opitega človeka
    2. kot samostalnik glas, ki nastane pri kolcanju
      2.1. kot samostalnik, ekspresivno kolcanje
ETIMOLOGIJA: verjetno iz hikati ‛kolcati, ihteti’, kar je kakor ikati iz imitativnih besed hi, i, ki posnemata pri kolcanju in ihtenju nastale glasove, podobno nem. hick - več ...
hinávec hinávca samostalnik moškega spola [hinávəc]
    kdor skriva svoje prave namene, se dela drugačnega, boljšega, kot je
ETIMOLOGIJA: iz *hinav ‛hinavski’ iz hiniti ‛hliniti’ < pslov. *xyniti ‛prikrivati’ (prim. cslov. xyniti ‛varati’, star. hrv. hiniti, nar. rus. hínitь ‛grajati’, hínja ‛opravljivec’) iz ide. korena (s)keu̯h2- ‛pokrivati, prikrivati’, tako kot lat. ob-scūrus ‛temen’, prvotno *‛pokrit’ - več ...
hinávka hinávke samostalnik ženskega spola [hináu̯ka]
    ženska, ki skriva svoje prave namene, se dela drugačno, boljšo, kot je
ETIMOLOGIJA: hinavec
hinávski hinávska hinávsko pridevnik [hináu̯ski]
    1. ki skriva svoje prave namene, se dela drugačnega, boljšega, kot je
      1.1. ki kaže, izraža tako skrivanje pravih namenov
ETIMOLOGIJA: hinavec
hinávsko prislov [hináu̯sko]
    takó, da skriva svoje prave namene, se dela drugačnega, boljšega, kot je
ETIMOLOGIJA: hinavski
hinávstvo hinávstva samostalnik srednjega spola [hináu̯stvo]
    dejanje, lastnost koga, da skriva svoje prave namene, se dela drugačnega, boljšega, kot je; SINONIMI: hinavščina
ETIMOLOGIJA: iz *hinav ‛hinavski’ iz hiniti ‛hliniti’, glej hinavec
Število zadetkov: 668910