Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čúčka -e ž (ȗ)
star., v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj)
SSKJ²
čúčniti -em dov. (ú ȗ)
star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla
SSKJ²
čúd -i ž (ȗ)
knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud
● star. to mi je po čudi mi je všeč
SSKJ²
čúda člen. (ȗ)
1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora
2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda
SSKJ²
čudák -a m (á)
čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
SSKJ²
čudákar -ja m (ȃ)
ekspr. čudak: to ti je čudakar
SSKJ²
čudákinja -e ž (á)
čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne
SSKJ²
čudapôln -a -o [čudapou̯n] prid. (ȏ ó)
zastar. zelo lep, čudovit: čudapolna poletna noč
SSKJ²
čudáški -a -o prid. (á)
ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade
SSKJ²
čudáštvo -a s (ȃ)
lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red
// čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja
SSKJ²
čúden -dna -o prid. (ū ȗ)
1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
    čúdno 
    prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
    // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
SSKJ²
čúdenje tudi čudênje -a s (ú; é)
glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem
SSKJ²
čudésen -sna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. čudovit: gore je oblival odsev čudesne svetlobe / čudesno delovanje narave
// čuden, čudežen: gledali so jo kot nenavadno, čudesno stvar
SSKJ²
čúdež -a m (ȗ)
1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
// ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
SSKJ²
čúdežen -žna -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic
// ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost
2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina
    čúdežno prisl.:
    oči ji čudežno sijejo
SSKJ²
čúdežnik -a m (ȗ)
kdor ima izredne, čudežne sposobnosti: otrok čudežnik
SSKJ²
čúdežnost -i ž (ȗ)
lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva
SSKJ²
čudíti se in čúditi se -im se nedov. (ī ú ȗ)
čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji
// čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti
    čudíti in čúditi preh.
    spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil
    čudé se star.:
    čude se je poslušal njegove besede
    čudèč se -éča -e:
    čudeč se je gledal za njim
SSKJ²
čúdnež -a m (ȗ)
zastar. čudak: pusti ga čudneža, ta ni za nas
SSKJ²
čudnolík -a -o prid. (ȋ ī)
zastar. ki je čudne, nenavadne oblike: gorovje čudnolikih obrisov; čudnolike podobe
Število zadetkov: 579086