Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čúrka -e ž (ȗ)
nar. vzhodno krvavica, jetrna klobasa: naredili so veliko čurk
SSKJ²
čústvece in čústevce -a [čustvəce; čustəu̯ce] s (ȗ)
ekspr. manjšalnica od čustvo: zamaknjeno poveličevanje svojih čustev in čustvec
SSKJ²
čústven -a -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja
2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska
3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija
♦ lit. čustvena lirika
    čústveno prisl.:
    govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis
SSKJ²
čustvenják -a m (á)
knjiž., slabš. zelo čustven človek: je čustvenjak in omahljivec
SSKJ²
čústvenost -i ž (ȗ)
lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno
// čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka
SSKJ²
čústvenosten -tna -o prid. (ȗ) jezikosl.
ki je za izražanje ali vzbujanje čustvene prizadetosti: čustvenostni označevalnik; čustvenostna oznaka
SSKJ²
čústvo -a s (ȗ)
navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto
● ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen
SSKJ²
čustvovánje -a s (ȃ)
1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju
2. glagolnik od čustvovati: poslušal je prijetno glasbo in se predajal čustvovanju
SSKJ²
čustvováti -újem nedov. (á ȗ)
doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje; zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim
// preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabiti
    čustvujóč -a -e:
    ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek
SSKJ²
čúš -a m (ȗ)
nav. mn., slabš., v avstrijskem okolju Slovenec, pripadnik enega od (južno)slovanskih narodov: druži se s čuši / kot psovka nesramni čuši
SSKJ²
čút -a m (ȗ)
1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
SSKJ²
čútara -e ž (ú)
ploščata, steklenici podobna okrogla posoda za nošenje pijače: imeti čutaro za pasom; pločevinasta čutara; vojaška čutara / čutara vina
SSKJ²
čútarica -e ž (ú)
ploščata, steklenici podobna okrogla posoda za nošenje pijače: vojaki so popili vodo iz čutaric; točiti vodo v čutarico
SSKJ²
čúten1 -tna -o prid. (ū)
1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari
2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
    čútno prisl.:
    čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
SSKJ²
čúten2 -tna -o prid. (ú)
knjiž. zaznaven, opazen: drevje se je zibalo v komaj čutni opoldanski sapi; prikrito, vendar čutno nasprotje
SSKJ²
čútenje in čutênje -a s (ú; é)
1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje
2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka
SSKJ²
čútenjski in čutênjski -a -o prid. (ú; ē)
nanašajoč se na čutenje: prepoznavanje vedenjskih in čutenjskih vzorcev pri sebi in drugih; čutenjske navade
SSKJ²
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) pog.
1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
    čúvši zastar.:
    to čuvši, se mož razveseli; 
prim. čuj
SSKJ²
čúti2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ)
nar. biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ; čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču
// knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjem
    čujèč -éča -e in čujóč -a -e:
    čuječ pozno v noč; 
prim. čuječ
SSKJ²
čutílen -lna -o prid. (ȋ)
anat. nanašajoč se na čutilo: čutilni živec; čutilna celica
Število zadetkov: 579086