Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čutílo -a s (í)
1. organ za sprejemanje dražljajev: čutilo za sluh, za vid; s čutili odkriti / ni mogel verjeti lastnim očem in čutilom
2. zastar. čustvo, občutek: fantje razodevajo dekletom svoja srčna čutila; očetovska čutila
SSKJ²
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú)
1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati
5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
    čutíti se in čútiti se
    1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
    2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čutil se je komunista, proletarca / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
    ●     čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
    čutèč -éča -e:
    čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
SSKJ²
čútje1 -a s (ú)
bedenje: čutje pri bolniku
SSKJ²
čútje2 -a s (ȗ)
zastar. čustvo, občutek: odkrila mu je svoja čutja; domoljubno čutje; ne more se znebiti zoprnega čutja, da ni dobrodošel
SSKJ²
čutljív -a -o prid. (ī í)
zastar. občutljiv: zelo čutljiva koža / čutljivo srce čuteče
SSKJ²
čutljívost -i ž (í)
zastar. občutljivost: čutljivost organizma / njena čutljivost in nežnost
SSKJ²
čútnica -e ž (ȗ)
1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje
2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega
SSKJ²
čútnonazóren -rna -o prid.(ū-ọ́ ū-ọ̄)
nanašajoč se na čutno nazornost: čutnonazoren jezik; čutnonazorna podoba
    čútnonazórno prisl.:
    čutnonazorno prikazovanje nasilja
SSKJ²
čútnost -i ž (ū)
1. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju: v njej je začutil odkrito čutnost; močna, rafinirana, surova čutnost / v pesmi ni sledu o kaki čutnosti / čutnost ustnic
2. sposobnost čutnega zaznavanja: njegova čutnost je s tem prizadeta
SSKJ²
čútnosten -tna -o prid. (ū)
knjiž. čuten1: slutil je, da je zelo čutnostna / čutnosten obraz
SSKJ²
čuváj -a m (ȃ)
1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji
♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice
// zastar. čuvar: čuvaj reda, morale
2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja
SSKJ²
čuvájka -e ž (ȃ)
ženska, ki poklicno kaj čuva: čuvaji in čuvajke
SSKJ²
čuvájnica -e ž (ȃ)
manjša stavba za čuvaja: železničar stoji pred čuvajnico; progovna čuvajnica; čuvajnica na gradbišču / stanovali so v čuvajnici ob progi
SSKJ²
čuvajnína -e ž (ī)
pristojbina za čuvanje: plačati čuvajnino
SSKJ²
čuvájski -a -o (ȃ)
pridevnik od čuvaj: čuvajska služba
SSKJ²
čúvanje -a s (ū)
glagolnik od čuvati: čuvanje javnega reda
SSKJ²
čuvár -ja m (á)
kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: razjezili so čuvarje morale in pravovernosti; lastil si je vlogo čuvarja javnega reda / ustavno sodišče je zadnji čuvar ustave
♦ film. čuvar kamere kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje kamere med snemanjem
SSKJ²
čuvaríca -e ž (í)
ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarica ognja v templju / babica je bila čuvarica družinskega ugleda / pri mrliču je ostala samo stara čuvarica
SSKJ²
čuvárka -e ž (á)
ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarka ognja v templju / vneta čuvarka tradicije / nanj je pazila kot budna čuvarka
SSKJ²
čúvati -am nedov. (ū)
1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa
// imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka
2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost
3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje
    čúvati se 
    paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti
    čúvan -a -o:
    skrbno čuvana skrivnost
Število zadetkov: 579086