Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čúžka -e ž (ȗ)
bot. trava, katere seme se uporablja za ptičjo krmo, Phalaris canariensis:
SSKJ²
čvèk čvêka in čvéka m (ȅ é, ẹ́)
čvekanje: verjela je temu preroškemu čveku
SSKJ²
čvéka tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove
// nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke?
SSKJ²
čvekáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je
SSKJ²
čvekálast -a -o prid. (á)
slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo
SSKJ²
čvekálnica -e ž (ȃpog.
internetna storitev, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki; klepetalnica: na spletni strani sta tudi forum in čvekalnica / spletna čvekalnica
SSKJ²
čvekálo -a s (á)
čvekač: birokratsko čvekalo
SSKJ²
čvekánje -a s (ȃ)
glagolnik od čvekati: sit sem tvojega čvekanja; dosti časa so zapravili z nepotrebnim čvekanjem / čvekanja o poroki ni bilo ne konca ne kraja
SSKJ²
čvekaríja -e ž (ȋ)
nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij
SSKJ²
čvékast in čvêkast -a -o prid. (ẹ̑; ē)
slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekasta ženska / molči, čveka čvekasta
SSKJ²
čvekáti -ám nedov. (á ȃ)
1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati
// govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi
2. dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
SSKJ²
čvekàv -áva -o prid. (ȁ á)
slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekavih ljudi se je izogibal
SSKJ²
čvekávost -i ž (á)
slabš. lastnost čvekavega človeka: njegova čvekavost ga je jezila
SSKJ²
čveketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
čvekati: ko so ženske nehale čveketati, se je oglasil še sam
SSKJ²
čvékniti -em tudi čvêkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
slabš. reči kaj vsebinsko praznega, nespametnega: nič ne premisli, kar čvekne
// reči, povedati: no, čvekni že kaj; gotovo bo kdo kaj čveknil o tem
SSKJ²
čvènk čvênka in čvénka m (ȅ é, ẹ́)
lov. piščalka za klicanje sov ali šoj: lov na čvenk
SSKJ²
čvičáti -ím nedov. (á í)
oglašati se z visokim, tožečim glasom: miš čviči
 
lov. s posnemanjem mišjega glasu klicati živali, zlasti lisice
SSKJ²
čvrčánje -a s (ȃ)
glagolnik od čvrčati: zbudilo ga je čvrčanje ptic
SSKJ²
čvrčáti -ím nedov. (á í)
star. cvrčati: lastovke, murni čvrčijo / polena čvrčijo v peči
SSKJ²
čvrčkáti -ám in čvŕčkati -am nedov. (á ȃ; ȓ)
star. ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom
Število zadetkov: 579086