Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

klíf klífa samostalnik moškega spola [klíf]
    skalna stena, nastala z erozijo, ki se strmo, navpično dviga nad okolico
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. cliff, nejasnega izvora
klinopís klinopísa samostalnik moškega spola [klinopís]
    1. staroveška pisava iz klinastih znakov, ki se vtiskuje v glinene ploščice ali kleše v kamen, razširjena zlasti v Mezopotamiji, Mali Aziji in stari Perziji
      1.1. besedilo, zapisano s to pisavo
    2. ekspresivno nečitljiva, neberljiva pisava
ETIMOLOGIJA: klin + pisati
klinopísni klinopísna klinopísno pridevnik [klinopísni] ETIMOLOGIJA: klinopis
klistír klistírja samostalnik moškega spola [klistír]
    1. odvajalno sredstvo, ki se daje v danko za čiščenje črevesa, spodbujanje njegovega delovanja
      1.1. čiščenje črevesa, spodbujanje njegovega delovanja z dajanjem odvajalnega sredstva v danko; SINONIMI: klistiranje
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Klistier in lat. clystērium iz gr. klystḗrion, iz klýdzō ‛izperem, očistim’ - več ...
klistíranje klistíranja samostalnik srednjega spola [klistíranje]
    čiščenje črevesa, spodbujanje njegovega delovanja z dajanjem odvajalnega sredstva v danko; SINONIMI: klistir
ETIMOLOGIJA: klistirati
klistírati klistíram nedovršni in dovršni glagol [klistírati]
    čistiti črevo, spodbujati njegovo delovanje z dajanjem odvajalnega sredstva v danko
ETIMOLOGIJA: klistir
kljunáš kljunáša samostalnik moškega spola [kljunáš]
    sesalec s kljunom, podobnim račjemu, plavutmi in širokim ploščatim repom, ki leže jajca, živeč v vzhodni Avstraliji; primerjaj lat. Ornithorhynchus anatinus
ETIMOLOGIJA: kljun
klobúčar klobúčarja in klobučár klobučárja samostalnik moškega spola [klobúčar] in [klobučár]
    kdor se ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem klobukov
ETIMOLOGIJA: klobuk
klobúčarka klobúčarke in klobučárka klobučárke samostalnik ženskega spola [klobúčarka] in [klobučárka]
    ženska, ki se ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem klobukov
ETIMOLOGIJA: klobučar
klobúček klobúčka samostalnik moškega spola [klobúčək]
    1. navadno ekspresivno klobuk, zlasti manjši
      1.1. kar spominja na manjši klobuk
    2. navadno ekspresivno zgornji, širši del gobe na vrhu beta, zlasti manjši
      2.1. navadno ekspresivno tak del gobe kot hrana, jed
ETIMOLOGIJA: klobuk
klobučevína klobučevíne samostalnik ženskega spola [klobučevína]
    debelejše blago iz stisnjenih, sprijetih vlaken, zlasti volne ali fine živalske dlake
ETIMOLOGIJA: klobuk
klobučevínast klobučevínasta klobučevínasto pridevnik [klobučevínast] ETIMOLOGIJA: klobučevina
klobučnják klobučnjáka samostalnik moškega spola [klobučnják]
    iz zoologije ožigalkar s klobuku podobnim prosojnim želatinastim telesom, ki ga prenaša vodni tok; primerjaj lat. Scyphozoa
STALNE ZVEZE: uhati klobučnjak
ETIMOLOGIJA: klobuk
klobúk klobúka samostalnik moškega spola [klobúk]
    1. pokrivalo z izbočenim srednjim delom in z navzven obrnjenim robom, navadno iz tršega materiala
      1.1. kar spominja na tako pokrivalo
    2. zgornji, širši del gobe na vrhu beta
      2.1. ta del gobe kot hrana, jed
    3. zgornji, izbočen del meduze, iz katerega rastejo lovke
    4. iz agronomije rahlo izbočena plast, ki se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
STALNE ZVEZE: kavbojski klobuk, mehiški klobuk, morski klobuk, zlati klobuk
FRAZEOLOGIJA: dati klobuk dol pred kom, dobiti kardinalski klobuk, klobuk dol (pred kom, pred čim), potegniti koga, kaj iz klobuka, potegniti zajca iz klobuka, s klobukom v roki, zatakniti si kaj za klobuk
ETIMOLOGIJA: = stcslov. klobukъ, hrv., srb. klòbūk, rus. klobúk, češ. klobouk < slovan. *klobukъ, prevzeto iz tur. *kalbuk, sorodno s krimsko tatar. kalpak ‛kapa’ - več ...
klopotáča klopotáče samostalnik ženskega spola [klopotáča]
    strupena kača z roževinastimi obročki na koncu repa, ki živi v Severni in Srednji Ameriki; primerjaj lat. Crotalus, Sistrurus
ETIMOLOGIJA: po zgledu nem. Klappschlange iz klopotati - več ...
klór klóra samostalnik moškega spola [klór]
    dušljiv, strupen plin rumeno zelene barve, kemijski element; simbol: Cl
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Chlor in nlat. chlorus iz gr. khlōrós ‛zelen, zelenkasto rumen’ po barvi klorovih spojin in plamena - več ...
kloríran klorírana klorírano pridevnik [kloríran]
    1. v katerem je raztopljen klor ali derivat klora v vodi za razkuževanje
    2. iz kemije v katerega je uveden klor
ETIMOLOGIJA: klorirati
klorírati kloríram nedovršni in dovršni glagol [klorírati]
    1. raztapljati klor ali derivat klora v vodi za razkuževanje
    2. iz kemije uvajati klor v spojine
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. chlorieren, iz klor
kloróza kloróze samostalnik ženskega spola [kloróza]
    iz agronomije rastlinska bolezen, pri kateri listi zaradi pomanjkanja nekaterih snovi, zlasti železa, obledijo, spremenijo barvo; SINONIMI: iz agronomije listna bledica
STALNE ZVEZE: železova kloroza
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Chlorose, angl. chlorosis) iz nlat. chlorosis, iz klor
klôščevec klôščevca samostalnik moškega spola [klôščevəc]
    iz botanike grm z večjimi rdečkasto zelenimi dlanasto razdeljenimi listi in rdečimi cvetovi v glavicah; primerjaj lat. Ricinus communis; SINONIMI: iz botanike ricinus
ETIMOLOGIJA: iz klošč ‛klop’ po zgledu lat. ricinus - več ...
Število zadetkov: 583476