Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:

Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.


Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini
2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh
// slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala
3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale
4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih
// dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti
    žlobudrajóč -a -e:
    veselo žlobudrajoči tujci
Pravopis
žlobudráti -ám nedov. -àj -ájte, -ajóč, -áje; -àl -ála, -àt, -án -ána; žlobudránje; (-àt) (á ȃ) poud. |hitro, nerazločno govoriti|: kaj Pijanec je nekaj žlobudral
Celotno geslo Etimološki
žlobudráti – glej žlabudráti
Pleteršnik
žlobudráti, -ȃm, vb. impf., pogl. žlabudrati.
Celotno geslo Pohlin
žlobudrati [žlobudráti žlobudr?m] (žlobedrati) nedovršni glagol

klepetati, žlobudrati

Svetokriški
žlobudrati -am nedov. žlobudrati, klepetati: ſazhnete s' tajſto shlobedrat nedol. (V, 455) ǀ per tej drugi pol mashi nej s' tovarsham, ali s' tovarshizo shlebedra 3. ed. (V, 511) ǀ pod celo masho, inu pridigo shlobedrate 2. mn. (V, 455)
SSKJ²
žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr.
1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici
2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav
● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno
    žlobudrávo prisl.:
    žlobudravo brati
Pravopis
žlobudràv -áva -o; bolj ~ (ȁ á á) poud. |nepremišljeno zgovoren|: ~a soseda; biti ~
žlobudrávost -i ž, pojm. (á) poud. |nepremišljena zgovornost|
Hipolit
žlobudravec samostalnik moškega spola

GLEJ: žlabudravec

Pravopis
žlobudrávo nač. prisl. (á) poud. ~ brati |nerazločno, nerazumljivo|
SSKJ²
žlobudrávost -i ž (á)
ekspr. lastnost žlobudravega človeka: žlobudravost otroka / s svojo žlobudravostjo je onemogočil resen pogovor
SSKJ²
žlobudrávščina -e ž (ȃ)
1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati
2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini
Pravopis
žlobudrávščina -e ž, pojm. (ȃ) poud. otroška ~ |hitro, nerazločno govorjenje|
Pleteršnik
žlǫ̑d, m. 1) die Dachrinne, die Regenrinne, Cig., Met.; — 2) = drsa, die Waldriese, C.; — prim. žlot.
Celotno geslo Etimološki
žlọ̑dra – glej plȗndra1
Pleteršnik
žlǫ̑dra, f. die Kothsuppe, C., Trst. (Let.); — prim. nem. Schlotter, Geschlotter, eine Art Schlamm.
Pleteršnik
žlǫ̑drast, adj. kothig (mit Wasser u. Schnee), C.
Hipolit
žlof samostalnik moškega spola
Besedje16
žlof sam. m ♦ P: 1 (DB 1584)
Celotno geslo Pohlin
žlofati [žlofáti žlof?m] nedovršni glagol

klofutati

Število zadetkov: 579086