1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je
// našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu
2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval
3. izbrati, nameniti za kaj: imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti
4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo
● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja
- imenováti se nedov.
1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju
2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje
- imenován -a -o:
noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t. i.] strateške omejitve
♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal
Dostopnost