odvétnik -a m (ẹ̑)
kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik
♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²