preobílje -a s (ȋ)
1. nav. ekspr. stanje, za katero je značilen obstoj zelo velike količine materialnih dobrin: naveličati se preobilja / živeti v preobilju
2. knjiž., z rodilnikom prevelika količina, množina: preobilje metafor dela pesem nerazumljivo; preobilje podatkov, gradiva / biti zmeden od preobilja čustev
// zelo velika količina, množina: navduševalo ga je preobilje rož na vrtu; uživati v preobilju barv in oblik / miza se šibi pod preobiljem jedi / imeti vsega v preobilju zelo veliko; preveč
● knjiž., ekspr. v sebi čuti preobilje ljubezni, življenja močno, intenzivno doživlja ljubezen, življenje
♦ lit. (besedno) preobilje pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi; pleonazem
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost