| Slovensko gradivo | ||
| čigáv -a zaim. lat.‛cuius’ (18. stol.); čȋgar (16. stol.). | ||
| Razlaga | ||
| V 16. stol. se je v pomenu ‛čigav’ uporabljal le čiji in rod. čiga, iz česar je po zgledu zaimka njegọ́v izpeljano čigáv. Izpeljanka ima vzporednice v nar. hrv. čìgov, nar. bolg. čígov, čígav ‛čigav’. Rod. čiga, čega (nastal je iz pslovan. *čьjegȍ) spada k imenovalniku nar. in star. sloven. čȋji ‛čigav’, ki je enak s stcslovan. čii, hrv., srb. čìjī, rus. čej, češ. čí ‛čigav, čigar’ < psl. *čь̏jь v enakem pomenu. To je s pripono *-i̯o- izpeljano iz ide. vprašalnega zaimka *ku̯i- ‛kdo, kaj’, znanega npr. v stind. kíḥ ‛kdo’, kím ‛kaj, kar, zakaj, čemu’, gr. tís ‛kdo’, tí ‛kaj’, lat. quis ‛kdo’, quid ‛kaj’, pa tudi pslovan. *čьtȍ ‛kaj’ v hrv., srb. štȍ itd. (Be I, 81, SP II, 309, Po, 646 s.), pri nas v nȉč in čȋm. | ||
| Povezane iztočnice | ||
| K star. besedotvorju prim. mọ́j, tvọ́j, svọ́j, k mlajšemu njegọ́v. | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost