Slovensko gradivo | ||
da1 vez. lat.‛ut, quo, si’ (10. stol.), dȁ člen. lat.‛ita, verum’, star. ‛zatorej’ (10. stol.), kot sestavni del členkov, prvotnih sklopov tipa sevẹ̑da, kājpada, vez. dasirávno idr. | ||
Razlaga | ||
Enako je stcslovan. da (vez.) ‛tako, in, pa, da’, hrv., srb. dȁ ‛da’ (vez. in soglašalni členek), rus. da ‛da, pa’ (vez. in soglašalni členek), nar. slovaš. da (soglašalni členek). Pslovan. *da je v prevojnem razmerju z *do. To prevojno razmerje je sicer lahko enako kot razmerje med pslovan. *pa̋- (npr. v sloven. pátoka, pástorka) in *po, vendar se zdi verjetneje, da sta se pslovan. besedi *da in *do razvili iz različnih sklonskih oblik ide. zaimenske osnove *de-, *do- ‛ta’, ki je znana še npr. v gr. hó-de ‛ta tukaj’, lat. in-de ‛odtod, odtlej’, dum ‛dokler, še’. Za pslovan. *da je mogoče izhajati iz ide. *doh2, lativa (direktiva) obravnavanega kazalnega zaimka, ki se domnevno ohranja še v lat. dōnec ‛dokler’, stvnem. zuo, nem. zu, ags. tō, angl. to ‛k, pri, do’, stlit. do ‛k, pri, do’. Prvotni pomen, iz katerega so se lahko razvili vsi izpričani, je bil *‛k temu’ (Po, 182). Soglašalni členek se je verjetno razvil iz veznika, ponovljenega v pritrdilnih odgovorih na vprašanje z ustreznim (predmetnim) odvisnikom, npr. Ali misliš, da je prišel? – Mislim, da, tako kot v lat. si ‛če’ > it., špan. si ‛če’ in ‛da’, frc. ‛če’ in ‛pač’. | ||
Povezani iztočnici | ||
Glej tudi do, tọ̑da1. |
Samostojni izpis sestavka
Slovenski etimološki slovar³