in


	Slovensko gradivo

	in vez. lat.‛et’, star. ino (14. stol.), inu (16. stol.), nar. tudi no.

	Razlaga

	Enako je strus. ino ‛ampak’, inъ ‛če’, nar. rus. íno ‛že’ (v zvezah s pomeni tipa ‛kako že’), in ‛ampak, vendar, medtem’, star. ukr. i nó ‛samo, le’, nar. češ. inu ‛da’. Pslovan. ino je sklop iz pslovan. i ‛in’ (danes redko sloven. i ‛in’ /10. stol./, hrv., srb. i, rus. i ‛in’ itd.) in poudarjalne členice no. Pslovan. i je lahko nastalo iz ide. ei, mest. kazalnega zaimka e- (ES VIII, 167 s.). Če je domneva pravilna, je pslovan. i prvotno pomenilo ‛pri tem’. Druga možnost je domnevanje izhodišča v ide. ē̃t, iz česar se je razvilo tudi lit. ė̃, ė̃gi ‛in, pa, vendar’, kar je kakor stind. ā́t ‛nato, in, dalje, tako’ prvotni ablativ istega zaimka. Če je pravilna ta domneva, je pslovan. i prvotno pomenilo ‛od tega (dalje)’ (Po, 284, Ma2 I, 163). Ta možnost se zdi vabljiva, ker je tudi variantni ablativ ō̃t morda dal pslovan. a s pomenom ‛in’.

	Povezane iztočnice

	Glej tudi a1, ȋpak, ȋtak.

Fran > Etimološki