| komȃnda -e ž lat.‛iussum, imperium’ (19. stol.), komandānt, komandír, komandȋrati, okomandȋrati, pokomandȋrati, skomandȋrati. |
| Prevzeto prek nem. Kommando ‛ukaz, naročilo’ iz it. comando (frc. commande) v enakem pomenu, kar je izpeljanka iz it. comandare ‛ukazovati, poveljevati’ < vlat. commandāre, različice od od klas. lat. commendāre ‛zaupati, izročiti, priporočiti’, namreč ‛zaupati nalogo, ukaz’. Lat. glagol je sestavljen iz con-, ki kaže na dovršnost glagolskega dejanja, in mandāre ‛izročati, zaupati’, kar je zloženka iz manus ‛roka’ in izpeljanke iz ide. korena *dheh1- ‛položiti’ (Kl, 392, WH II, 24 s.). |