| |
| Slovensko gradivo |
| |
| lúna -e ž lat.‛luna’ (16. stol.), lúnica, lúnast. |
| |
| Razlaga |
| |
| Enako je stcslovan. luna, hrv., srb. lúna, rus. luná, češ. luna. Pslovan. *luna̋ je dalje enako z lat. lūna ‛luna’ (glej lunȃren), srir. lúan ‛luč, luna’, kar se je prav tako razvilo iz ide. *lou̯ksnáh2 ‛svetla, osvetljujoča’, v ženskem spolu posamostaljenega pridevnika *lou̯ksno-, ki se ohranja v av. raoxšna- ‛osvetljujoč’. To je tvorba iz ide. baze *leu̯k- ‛svetiti’ (Be II, 156, ES XVI, 173, Po, 689). Dokaz, da je beseda podedovana iz pslovan., ne pa prevzeta iz kakega romanskega jezika, da se je torej iz istega ide. izhodišča razvila v enako formo, kot jo poznajo tudi lat. in rom. jeziki, je naglas lunȁ v tistih sloven. narečjih, npr. terskem, ki ohranjajo končniški naglas tudi za nekdaj dolgim samoglasnikom. |
| |
| Povezani iztočnici |
| |
| Iz iste ide. baze je tudi lúč, lȗnj. |
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 15. 12. 2024.