mọ́j


	Slovensko gradivo

	mọ́j mója zaim. lat.‛meus’ (10. stol.).

	Razlaga

	Enako je stcslovan. mojь, hrv., srb. mȏj, rus. mój, češ. můj. Pslovan. mojь̏ je dalje enako s stprus. mais ‛moj’, kar se je prav tako razvilo iz ide. moi̯o-, izpeljanke s pripono -i̯o- iz zaimenskega korena za prvo osebo ednine me, mo-. Iz različice mei̯o- je lat. meus, iz različice mei̯-no- got. meins, stvnem. mīn, nem. mein, angl. my in iz različice mono- je lit. mãnas ‛moj’. Izgleda, da je osnova navedenim svojilnim zaimkom neflektivna, funkcionalno rodilniška (manj verjetno mestniška) oblika (prim. razmerja pslovan. nȃsъ, vȃsъ, sloven. nas, vas – pslovan. na̋s'ь, va̋s'ь, sloven. nȁš, vȁš, sloven. njih – njīhov) me, ki se ohranja v stind. ma, av. ma ‛moj’, prvotno ‛mene’. Na vzpostavitev o-jevskega samoglasnika sta lahko vplivala zaimka tvojь̏, svojь̏ (Be II, 191, ES XIX, 127, Po, 702).

Fran > Etimološki