| |
| Slovensko gradivo |
| |
| mọ́j mója zaim. lat.‛meus’ (10. stol.). |
| |
| Razlaga |
| |
| Enako je stcslovan. mojь, hrv., srb. mȏj, rus. mój, češ. můj. Pslovan. *mojь̏ je dalje enako s stprus. mais ‛moj’, kar se je prav tako razvilo iz ide. *moi̯o-, izpeljanke s pripono *-i̯o- iz zaimenskega korena za prvo osebo ednine *me, *mo-. Iz različice *mei̯o- je lat. meus, iz različice *mei̯-no- got. meins, stvnem. mīn, nem. mein, angl. my in iz različice *mono- je lit. mãnas ‛moj’. Izgleda, da je osnova navedenim svojilnim zaimkom neflektivna, funkcionalno rodilniška (manj verjetno mestniška) oblika (prim. razmerja pslovan. *nȃsъ, *vȃsъ, sloven. nas, vas – pslovan. *na̋s'ь, *va̋s'ь, sloven. nȁš, vȁš, sloven. njih – njīhov) *me, ki se ohranja v stind. ma, av. ma ‛moj’, prvotno *‛mene’. Na vzpostavitev o-jevskega samoglasnika sta lahko vplivala zaimka *tvojь̏, *svojь̏ (Be II, 191, ES XIX, 127, Po, 702). |
| |
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 13. 12. 2024.