pȋčka


	Slovensko gradivo

	pȋčka -e ž ‛vulva’ (19. stol.), pȋčkica, pȋčkin.

	Razlaga

	Enako je hrv., srb. pȉčka, polj. piczka. Pslovan. pi̋čьka je prvotno manjšalnica od pica, ki se ohranja v hrv., srb. píca in nar. polj. pica ‛vulva’. Ustrezna tvorba moškega spola se najde v sloven. pȋcek, nar. tudi píc, pík ‛penis’. V slovan. jezikih so znane tudi sorodne izpeljanke z drugimi priponami, npr. nar. sloven. pȋnka, fȋnka, polab. pinkă ‛vulva’, kašub. ṕinek ‛cvek, penis’. V starejših besedilih te besede sicer niso izpričane, je pa v cslovan. potrjena izpeljanka pikanina ‛urin’. Besede, ki se začnejo s pi- v več jezikih označujejo spolne organe ali kaj od tod izvedljivega, tako npr. nar. it. pizza ‛penis’, angl. pizzle ‛živalski penis’, nem. pinken ‛lulati’, frc. faire pi-pi v enakem pomenu, let. piñcis, piñkulis ‛penis’, stnord. fytte ‛vulva’, nar. alb. bil ‛penis’, provan. pichouna, ngr. pitsoúna ‛(debelo) dekle’. Zato se zdi verjetno domnevati neko imitatitvno osnovo pī̆-, znano v več jezikih, ki lahko označuje spolne organe ali ponazarja uriniranje, pri čemer ni nujno, da so iz nje nastale besede prasorodne (Skok, ČJKZ VII, 74, M. S. pri Be III, 33 s.). Možno je tudi, da je prvotno pi̋ca < pi̋-ka hipokoristična tvorba k pizda̋, primerljiva s tvorbo dě̋-ka (glej dẹ́kla) iz dětę̋.

	Povezani iztočnici

	Glej tudi pȋmpek, pīzda.

Fran > Etimološki