| pọ́t1 potí ž, tudi pọ́t -a, m ‛cesta, steza’ = lat.‛via, iter’ (16. stol.), mn. pọ̑ta; pọ́tka, pọ̑tnik, pọ̑tnica, popọ̑tnik, sopọ̑tnik, potováti, potovȃlka, odpotováti, napotīti, napọ̑tek, napọ̑ta, križpọ̑tje, razpọ̑tje. |
| Enako je stcslovan. pǫtь, hrv., srb. pȗt, rus. pútь, češ. pout'. Pslovan. *pǫtь̏ ‛pot’ je dalje sorodno s stind. pánthāḥ, rod. patháḥ ‛pot’, arm. hun ‛prehod, pot’, gr. pátos ‛steza’, póntos ‛morje’, tj. ‛morska pot’, lat. pons ‛most’, prvotneje ‛s hlodi utrjena pot prek močvirja’, stprus. pintis ‛pot’. Besede z o-jevskim samoglasnikom verjetno temeljijo na ide. mestniku *pont-h2-í ‛na poti’. Im. se je v ide. glasil *pént-oh2-s, rod. pa *pn̥t-h2-és. Beseda je izpeljana iz baze *pent- ‛stopati, iti’ in ‛najti pot’ (Be III, 95, M. S. pri Be III, 95, Po, 808, LIV, 424 s.), |