| skọ̑p skọ́pa prid. lat.‛sordidus, avarus’ (16. stol.), skopúh, skopȗški, skopȗštvo, skopár, skopáriti, skopúlja, v zloženki skoporȋt. |
| Enako je cslovan. skǫpъ ‛skop’, hrv., srb. skȗp ‛drag (po ceni)’ in ‛skop’, rus. skupój ‛skop’ in ‛drag (po ceni)’, češ. skoupý ‛skop’. Pslovan. *skǫ̑pъ je sicer lahko izpeljanka iz pslovan. *skomi̋ti, *skomě̋ti, kar se ohranja v nar. sloven. skomẹ́ti ‛skominati, biti zaskrbljen’, nar. rus. skomítь ‛boleti, ščemeti’, vendar se zdi verjetneje, da je beseda sorodna s *skopi̋ti ‛skopiti, rezati’, pri čemer je nosnik v *skǫ̑pъ lahko ostanek starega sedanjika, prvotni pomen pa verjetno *‛prirezan, priškrnjen’ (M. S. pri Be III, 245). K pomenski motivaciji prim. škȓt. |