| tīpati tȋpam in tīpljem nedov. lat.‛contrectare, tangere’ (16. stol.), tȋp, tipálo, tipȃlka, tipȃlnica, otīpati, otipljīv, potīpati, pretȋpati. |
| Enako je star. hrv. tipati ‛dotikati se, šlatati’, nar. rus. típatь ‛počasi, narahlo tolči, prijemati, okušati, ščipati’. Pslovan. *ti̋pati etimološko ni pojasnjeno. Beseda morda temelji na onomatopeji (Va IV, 60) *tip, ki posnema pri lahnih udarcih nastale zvoke. Podobne onomatopeje z drugimi samoglasniki domnevajo v tāpati, tépsti, topȍt, teptáti. Vendar je možna tudi domneva o izpeljavi iz sicer nepotrjenega *ti̋pъ ‛palica, drog’, kar bi ustrezalo lat. stīpes ‛kol, drog, poleno’, stipula ‛bilka, slamica’, stīpāre ‛strniti, napolniti, zgostiti, obkoliti’ iz ide. baze *stei̯p- ‛narediti togo, otrditi’. K pomenskemu razvoju prim. sloven. strčáti ‛štrleti’ < *‛trdeti’ poleg stŕčiti ‛zbosti, pičiti’. |