| žgáti žgȅm nedov. lat.‛urere’ (16. stol.), izžgáti, izžȋgati, nažgáti, nažȋgati, ožgáti, ožȋgati, ožigȃlka, požgáti, požȋgati, požȋg, požigȃlec, podžgáti, podžȋgati, užgáti, užȋgati, vžgáti, vžȋgati, vžȋg, vžigȃlnik, vžigȃlica, zažgáti, zažȋgati. |
| Nedoločnik žgáti (< *žьga̋ti, znan še v hrv., srb., nar. rus., belorus., polj. in star. češ.) se je analogno po razmerju *bьra̋ti – *bȅrǫ vzpostavil iz sed. *žȅgǫ namesto star. *žet'i̋. Enako je stcslovan. žešti, sed. žegǫ ‛žgati’, hrv., srb. žȅći (redko žgȁti), sed. žȅžēm, rus. žéčь (nar. žečí, žgátь), sed. žgú, stčeš. žéci, sed. žhu, danes žehat, žehnout. Pslovan. *žet'i̋, sed. *žȅgǫ (in *žь̏gǫ, kar je sekundarno po velelniku) ‛žgati’ < *gegō(m) se je po asimilaciji razvilo iz *degō(m), kar je sorodno z lit. dègti, sed. degù ‛žgati, goreti’, stind. dáhati, av. dažati ‛žge, zažge’, alb. djeg ‛žgem, pečem’, lat. fovēre ‛greti, negovati’, febris ‛mrzlica, vročica’, bret. devi ‛goreti’, srir. daig ‛ogenj, bolečina’ in morda got. dags ‛dan’, ags. dæg, angl. day, stvnem. tag, nem. Tag v enakem pomenu, vse iz ide. korena *dhegu̯h- ‛žgati’ (Tr, 49, Va II, 38, Po, 240 s., LIV, 115 s.). |