1. uporablja se, ko se govorec ne zna ali ne želi opredeliti do pravilnosti ali resničnosti sogovornikove izjave, ji s pomislekom pritrjuje ali nasprotuje»Domnevam, da se ne strinjate z njihovo argumentacijo.« – »Hja, ne vem, ali se strinjam ali ne.« »Si še vedno strasten pivec?« – »Hja, no. Zadnje čase se skušam malo brzdati.« »Kako zanesljiva je ta metoda?« – »Hja, celo to, kar vidite z lastnimi očmi, ni zanesljivo.«
2. uporablja se za pritegovanje pozornosti pri uvajanju v izjavo, ki se govorcu zdi pomenljivaKaj je dramaturgija? Hja, če bi takrat vedela, kaj je dramaturgija, ne verjamem, da bi jo vpisala. Hja, sem si mislil, če bi vsi ti namesto postajanja in posedanja po lokalih pobirali smeti po državi, bi bil njen videz hitro precej drugačen.
2.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža trenutno neodločenost»Mogoče veste, koliko bo stalo?« – »Hja, težko rečem, težko; moram najprej pogledati ...« »Kaj mislite o podjetju?« – »Hja, zgodba še ni končana.«
3. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža omalovaževanje, negodovanjeNato so en teden kuhali puding, hja, res presunljivo. Dobro, da me ni zasnubil! Hja, še knezi niso več tisto, kar so bili!
3.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža presenečenjeIzza koče se je vzdignila znana postava. »Hja, Janez, saj to si pa ti!« je presenečen ugotovil ata.
4. izraža, da govorec občuti sprijaznjenost s čim neizogibnim, navadno neželenim, slabim»Kakšen pa je njegov komentar tega, da njen lik na koncu ubijejo?« – »Hja, prave ljubezni imajo vedno tragičen konec, mar ne?« Hja, roko na srce. Polnih dvoran si sodobni ples ne obeta ravno veliko.
4.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža, da je v čem slabem tudi kaj dobregaHja, dodajamo, tudi bogata ločitev ni slaba. In kako jo skrbi, da bomo morali evropski denar na koncu celo zavrniti. Hja, vsaj nagrade ne bodo mogli vzeti nazaj.
1. uporablja se, ko se govorec ne zna ali ne želi opredeliti do pravilnosti ali resničnosti sogovornikove izjave, ji s pomislekom pritrjuje ali nasprotuje»Domnevam, da se ne strinjate z njihovo argumentacijo.« – »Hja, ne vem, ali se strinjam ali ne.«
2. uporablja se za pritegovanje pozornosti pri uvajanju v izjavo, ki se govorcu zdi pomenljivaKaj je dramaturgija? Hja, če bi takrat vedela, kaj je dramaturgija, ne verjamem, da bi jo vpisala.
2.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža trenutno neodločenost»Mogoče veste, koliko bo stalo?« – »Hja, težko rečem, težko; moram najprej pogledati ...«
3. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža omalovaževanje, negodovanjeNato so en teden kuhali puding, hja, res presunljivo.
3.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža presenečenjeIzza koče se je vzdignila znana postava. »Hja, Janez, saj to si pa ti!« je presenečen ugotovil ata.
4. izraža, da govorec občuti sprijaznjenost s čim neizogibnim, navadno neželenim, slabim»Kakšen pa je njegov komentar tega, da njen lik na koncu ubijejo?« – »Hja, prave ljubezni imajo vedno tragičen konec, mar ne?«
4.1. uporablja se za uvod v izjavo, ki izraža, da je v čem slabem tudi kaj dobregaHja, dodajamo, tudi bogata ločitev ni slaba.
Dostopnost