ajer

ESSJ s.v. zrȃk

Gradivo

ȃjer m, g -ja ‘zrak’ (dial. – SSKJ), ȃjer ‘soparno ozračje, megla’, npr. od ajerja ne vidim morja (notr. – Pleteršnik); primor. kraš. ájɛr m, g -ja ‘zrak’ (Štrekelj 1887: 406), ter. tu ^wäjerjь Lsg ‘v zraku’, tá po γájerjь Lsg ‘po zraku’, tié miz ā́jœ̆r Asg ‘tja v zrak’ (Spinozzi Monai 2009: 124, 182, 211), rez. áje̤r/jáje̤r, g jájarja ‘nebo’ (Steenwijk 1992), rovt. tolm. ájer ‘zrak, prepih’ (Tolminske Ravne – DTZ 1993: 187), ˈa:jǝr, g -jǝ ‘zrak’ (Čujec Stres 2010–2014), cerklj. ˈa:jer, g -je ‘veter’ (Kenda-Jež Diss. 2002: 2), ájer ‘isto’ (Razpet 2006), črnovr. ȃje̦r ‘zrak’ (Tominec 1964).

16. st.: ajer ‘Luft’ (Megiser 1592); 17. st.: aier ‘aere’ (Alasia 1607).

Rekonstrukcija in primerjalno gradivo

Isln. *ˈa:i̯er m ‘zrak, veter’;
s kasnejšo uvrstitvijo v deklinativni tip kuhar m, g -ja.

furl. àer/àjar ‘zrak, veter’ (Skubic 1997: 178; Furlan, Annales 15/2, 2005, 408; Snoj v Bezlaj ESSJ: IV:425), npr. butâ par ajar ‘v zrak metati’, ajar di tramontane ‘tramontana’ (NP), kar je fonetično razvito iz lat. aer m, g aeris ‘zrak, veter, sapa’ in tako kot stcsl. aerъ ‘zrak’ izposojeno iz gr. ἀήρ f ‘zrak, megla’ (ESJS: 1:46) oz. bolje iz stranskosklonske osnove ἀέρ-, prim. Asg ἀέρα.

Etimološka razlaga

Gr. ἀήρ f je brez znane etimologije (Frisk 1973: I:27; Beekes 2010: 27).
Hrv. dial. ȁjer m ‘zrak’ se kot dalm. rom. prežitek iz lat. aer ohranja na hrv. obmorskem območju (Skok 1971–1974: I:17; Vinja 1998–2004: I:15; ERSJ: 1:80). O lat. aer v jslov. jezikih tudi Šega Diss. 2006: 26s.
Na sln. zahodnem območju je ta romanizem popolnoma izpodrinil domači leksem zrȃk in konkurira z n. izposojenko lȕft.

Diahrona besedna družina

Povezave

valjer

[Metka Furlan]