svečeník -a m (í)
kdor opravlja obrede, molitve v čast bogu, bogovom: svečenik polaga dar na oltar; staroegiptovski svečeniki / veliki svečenik; pren., ekspr. svečenik nove ideologije
// star. duhovnik: ponosna je bila na sina svečenika
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost