| hȗd húda prid. lat.‛malus, acerbus, vehemens, mordax’ (15. stol.), primer. hȗjši, hudóba, hudóbec, hudóben, hudȏbnež, hudȏbnica, hudóbnost, hudobȋja, hudīti se, razhúditi se, hudováti se. |
| Enako je stcslovan. xudъ ‛majhen’, hrv., srb. hȗd ‛hud, hudoben, ubog, nesrečen, težek, slab’, rus. xudój ‛slab, shujšan’, češ. chudý ‛ubog, reven, suh’. Pslovan. *xȗdъ je pomenilo ‛slab, slaboten, suh’. Sorodno je lit. skaudùs ‛boleč, bolehen’ in ‛močan, hud (npr. o jezi, orožju)’, kar je prav tako izvedljivo iz pomena ‛slab’. Prvotni pomen je morda *‛majhen, razdrobljen’, na kar bi kazalo sorodno stind. kṣódati ‛on razdrobi’, kṣudrá- ‛majhen, nizek, pripadajoč najnižji kasti’. Ide. bazo rekonstruirajo *kseu̯d- ‛razdrobiti, stolči (npr. v možnarju)’ (Be I, 205, ES VIII, 111 s., Po, 625). Pomenski razvoj si lahko predstavljamo kot *‛razdrobljen, majhen’ > *‛slab, slaboten’, kar je na eni strani dalo ‛suh, mršav’, na drugi pa ‛hud, hudoben, jezen’. |