tjȁ


	Slovensko gradivo

	tjȁ prisl. lat.‛illuc’ (16. stol.), tjȁkaj (16. stol.); nar. tjȅ, kȅ.

	Razlaga

	Enako je hrv. čak. ćȁ ‛tja, proč’, štokavsko tudi tȉja, tjȁ ‛tja’. Pslovan. tьja̋ (ali tija̋) se je verjetno razvilo iz ide. tii̯áh2 ‛k temu’, česar različica ti̯ah2 je znana v lit. čià ‛semkaj’. Navedeni različici sta stavčnofonetično pogojeni (kakor npr. stind. śuvā – śvā ‛pes’), kar opredeljuje Sievers-Lindemanov zakon. Tvorbeno je to ide. lativ iz zaimenske baze ti̯o-, znane še v stind. tyá- ‛tisti, ta (pri meni)’, alb. asáj (daj., ablativ) ‛njej, od nje’, pranord. þīt, stsaš. thit ‛tja’. Manj verjetno je slovan. tьja̋ nastalo iz členice ti (znane npr. v kājti, nȋti) in členka a (tako Ra II, 226, Ko II, 637).

Fran > Etimološki