| Slovensko gradivo | ||
| tjȁ prisl. lat.‛illuc’ (16. stol.), tjȁkaj (16. stol.); nar. tjȅ, kȅ. | ||
| Razlaga | ||
| Enako je hrv. čak. ćȁ ‛tja, proč’, štokavsko tudi tȉja, tjȁ ‛tja’. Pslovan. *tьja̋ (ali *tija̋) se je verjetno razvilo iz ide. *tii̯áh2 ‛k temu’, česar različica *ti̯ah2 je znana v lit. čià ‛semkaj’. Navedeni različici sta stavčnofonetično pogojeni (kakor npr. stind. śuvā – śvā ‛pes’), kar opredeljuje Sievers-Lindemanov zakon. Tvorbeno je to ide. lativ iz zaimenske baze *ti̯o-, znane še v stind. tyá- ‛tisti, ta (pri meni)’, alb. asáj (daj., ablativ) ‛njej, od nje’, pranord. þīt, stsaš. thit ‛tja’. Manj verjetno je slovan. *tьja̋ nastalo iz členice *ti (znane npr. v kājti, nȋti) in členka *a (tako Ra II, 226, Ko II, 637). | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost